»Mož pri oknu«

CANKAR, Ivan: DELA, I. knjiga
Izdano za štridesetletnico Cankarjeve založbe, Ljubljana 1985

DOWNLOAD


»SAMUEL VAN HOOGSTRAETEN:
MOŽ PRI OKNU«

Obstal sem, kakor bi me bil kdo za suknjo potegnil.

Med Rembrandtovim i portreti je visela precej velika slika v širokem, pozlačenem okvirju: v očrnelo vlažno steno je vzidano okno, omreženo z debelimi, železnimi palicami; izza mreže pa strmi starikav obraz, pokrit s težko, rdečkasto, globoko na čelo potisnjeno kučmo. In ta obraz se je vsesal vame s svojimi motnimi, zateklimi očmi, kakor bi me hotel nekaj vprašati, kakor bi nekaj zahteval od mene . . . toda nič posebnega, zanimivega; vprašal bi me morda, kakšno vreme je zunaj, ali kdo je bila tista sključena ženska s kislimi ustni in brki pod nosom, ki se je ravnokar prizibala mimo okna . . . Njegova lica so bila podobna široki plasti sesušene, razorane ilovice; obrobljala jih je gosta, zm ršena brada, suha in sivkasta, kakor staro seno. Čelo je bilo vse prepreženo in razrezano od globokih, okamenelih gub . . . Oči so bile enake mrličevim: dve stekleni, z okrvavljeno vodo politi krogli, — s pogledi topimi, brezizraznimi, kakor bi se kapricirali na brezpomembno, neumno vprašanje . . . Približal sem se obrazu, da sem se ga skoro dotaknil z nosom, kakor bi hotel videti natančneje, kaj leži za temi rdečimi mrežicami na očeh, za temi prstenimi, krčevito napetimi gubami.

Ta človek gotovo ni doživel ničesar silovitega, pretresljivo tragičnega, kakor kak Shakespearejev junak. Rojen je bil bogve kje v kakšni sm radijivi, nizki izbi, v katero si sonce ni upalo posijati, da bi ne prišlo v slabo voljo. Zavili so ga v umazane cunje, kjer je brcal in k ričal. . . takrat se mu brcanje in kričanje še ni zdelo neumno. Ob njegovi postelji se rojenice niso posvetovale, zakaj ob takih posteljah to sploh ni navada. Kakor čarovnice v Macbethu, samo malo bolj vaške in filistrske, napravljale so čarovno pijačo brez vsakega nepotrebnega hrupa, in podale so jo novorojencu m irno in brezbrižno, kakor porcijo juhe; in ta jo je ravno tako m irno izpil. Porcija pa je bila zmerom večja, zmerom grenkejša in zoprnejša, — to je naravno. Ni se držal sladko in ljubeznivo, ali tudi kremžil se ni . . . čemu? Njegov želodec je zelo m odro in previdno ustvarjen, in vrh tega navajen svoje hrane . . . In kadar m u podajo rojenice zadnjo porcijo v isti izbi, ali v kaki drugi, še bolj sm radljivi in nizki, tedaj izdihne brez vsakega obupa in duševnega trpljenja, s poslednjo pohlevno željo, naj m u zagrnejo palec na levi nogi, ki se je bil pokazal slučajno izpod odeje. Ob njegovi krsti pa bodo kleli pogrebci nad slabim plačilom.

V njegovi sobi je temno in zaduhlo; na črnih stenah se zasvetijo zdaj pa zdaj vlažne kaplje; na trhli klopi leži strgana in obrabljena suknja, v kotu na slam nati blazini pa se valjata dva umazana otroka v cvetočih, sivih srajčkah.

Pred njim leži široka, bela cesta, in mimo prihajajo vsakovrstni ljudje. Vsi obrazi so živi in skrbni, nekateri celo srečni in zadovoljni. Prikazujejo se »dostojanstveniki« z debelimi trebuhi in potnimi, zabuhlimi obrazi; n a glavah se svetijo cilindri, po prsih pa skačejo ogromne zlate verižice . . . Krasna dekleta s polnimi nedri in okroglimi ledji, rože na obrazu in zvezde v očeh . . . Klepetave sosede z bradavičastimi nosovi in košarami na rokah . . . Delavci z umazanimi telovniki in s trudnimi, ponosnimi obrazi. . . Povsod življenje, neprestano hihitanje za katerim koli smotrom.

»Mož pri oknu« pa ni videl ničesar.

Na drugi strani ceste sta se podila dva psa, in opazoval ju je z največjo skrbjo, kakor bi tičal samo tam problem njegovega življenja. Naposled se je obrnil od okna in strl z brzo nogo ščurka, ki je ravnokar pribežal čez sredo sobe . . .


»Ah, moj Bog, moj Bog, kako si nesrečna! In tvoja lica so tako bela in nedolžna, tvoje oči tako otroške, kakor bi ne poznale greha in prisiljene pohotnosti, tvoja ustna tako sveža in rdeča, kakor bi ne dahnil nanje niti zefirjev poljub . . . Z zastrtim obrazom in sklonjeno glavo hitiš čez cesto med drugimi ljudmi; vsakdo se te ogiblje, kakor da se okuži, če se ga dotakneš. Tvoje srce se stiska od trpljenja, v očeh te skelijo pritajene solze. . . ali ustnice se ti smehljajo, zakaj to je tvoja dolžnost, četudi preklinjaš na tihem samo sebe in ves svet. . .

Ah ubožica! Nesrečnica!«

Vzdignila je kozarec vina in ga v majhnih požirkih izpila do dna, s polzatisnjenim i očmi in z blaženo zadovoljnostjo na obrazu.

»Dragi moj, ali govoriš tako pametno ali tako neumno: — ne razumem niti besedice. . . Naroči, prosim te, še eno steklenico; vino je izborno . . . in ne bodi tako dolgočasen!«

Naslonila se je name talko močno, da se je prevrnil kozarec na mizi. . . Za hip se mi je zazdelo, da je njen obraz starikav in ilovnat, da gledajo name steklene, okrvavljene oči s topim, brezizraznim pogledom . . . Strmel je izza železnih palic »mož pri oknu«.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.