Tisti lepi večeri…

CANKAR, Ivan: DELA, I. knjiga
Izdano za štridesetletnico Cankarjeve založbe, Ljubljana 1985

DOWNLOAD


I

Veter je podil po Ringu oblake prahu. Prijel sem se za klobuk ter stopil na trotoar. Oči so mi bile še nekoliko motne in izmučene od kavarnskega vzduha. Vrh tega sem bil slabe volje; čital sem neko učeno estetično razpravo, in take stvari delujejo name jako neprijetno … A sonce je sijalo in zlati valovi so se razlivali po poslopjih. Prišlo je mimo par krasnih žensk v svetlih pomladnih toaletah, smeh na obrazu in ogenj v očeh. Pozabil sem na estetiko in moje srce se je širilo od tihe radosti…

Nastopil sem svojo vsakdanjo pot: — brez namena križem po cestah, skozi šum in gnečo. Poleg mene govore ljudje, prikaže se za trenotek dvoje ljubkih očesc, zadene se obme suh filister s spodobno ostriženo brado, ob oglu zakriči nad mano rdeč plakat, — in moje sanje se zibljejo kot gondola na zelenih valovih … Ej, moje sanje! … Tam je izginil krasen obrazek, oči kot dve grlici, bradica fina, polt od mehkega žameta; — ali nisem božal ta krasni obrazek tam v skriti lopi, v samotnem grajskem parku? Oblečena je bila moja ljubica v dolgo plavo krilo, prepasano s srebrnim pasom, na prsih izrezano; široki rokavi komaj do komolcev, okrašeni ob robu s srebrno vezenino. Bele šolne od svile je imela na drobnih nožicah; na njenih laseh je cvetela bela roža; in list te bele rože je pal na njeno ramo, stresel se od boječega poželenja ter zdrknil počasi globoko dol med njene skrite grudi… Noč je prihajala in krog naju je šumelo; moja kipeča ustna so se bližala njenim in stiskala se je k meni v nedolžnem trepetu… Ej, moje sanje! … Prišel je po cesti debel občinski svetnik z nizkim čelom, zalitimi očmi in mastnimi lici… Tudi jaz sem bil nekdaj takov debel občinski svetnik. Sedel sem globoko v mračni kleti in temni sodovi so dremali naokrog. Pred mano je stala zelena čaša, do vrha polna čaša. In v čaši se je smejalo zlato vino … ah, božanstveno vino … In z roko po idealih hrepenečo sem prijel to zeleno, neizmerno, do vrha polno čašo in poljubil sem jo s poljubom sentimentalnim. Razlilo se je po moji nedolžni krvi to božanstveno vino in moje misli so se odpravile na čudovita pota …

Ej moje sanje! … Ali so to sanje? … Stopila je s tramvaja, v sivi obleki, s širokim klobukom… To so njene oči, to je njen smeh! … Ozrla se je … Ah, ti dušica… Helena! In poleg nje cilinder in dolg površnik. Jaz sovražim že od nekdaj cilindre in dolge površnike…

Izginila sta v temno vežo in jaz sem stal na cesti kakor vkovan.

Pred mano se dviga visoka hiša, zidana v staro- nemškem slogu … ali naposled je vseeno, v katerem slogu je zidana. In visoka, ozka okna gledajo name, — dolgočasne filistrske oči.

V mojem srcu so zaduhteli davno oveneli cvetovi … Ah, Helena, ti dušica! … Nevidna roka je razgrnila vsenaokrog sentimentalen pajčolan.

II

Na nočni mizici poleg moje postelje gori sveča; prižgal sem jo bil že vtretjič … Resnično, sramujem se, da bi opisoval to dolgočasno, v hrepenenju in lepih spominih prečuto noč. Vzdihovanje samo na sebi ni smešno, ali smešno je, da bi človek govoril o njem… In vrh tega sem bil utrujen; nisem vedel, ali bi noge skrčil ali bi jih stegnil. Ves večer sem hodil pod njenimi okni gor in dol; čemu je bilo tega treba, to je vprašanje. Nebo se je stemnilo, pričelo je na lahko deževati, krajci mojega klobuka so se nagibali navzdol. Okna so se zasvetila, a nikjer se ni prikazala senca, iz katere bi mogel vsaj površno sklepati, kje stanuje moja lepa ljubica iz prejšnjih dni… O tisti prejšnji dnevi, tisti lepi večeri! … Gardine so pale. Na trotoar so bile težke kaplje in liti je začelo v curkih, še predno sem prišel do doma.

In takrat, ko je gorela sveča ob moji postelji, takrat so prišli k meni tisti lepi, polpozabljeni večeri. Ležali so dotlej v moji miznici, poleg starih verzov in zaprašenih pisem. Ležali so tiho v mojem srcu, nedotaknjeni in neopaženi. In nocoj so prišli k meni, z jasnimi očmi, v krilih sneženih, rdeče rože v laseh …

Dandanes so izgubili ljudje vsako spoštovanje do lune, do njenih sanjajočih žarkov, do slavčevih pesmi, do šumenja večernih gozdov, do sentimentalnega duha vijolic. Ali jaz sem ostal daleč za svojimi vrstniki, za vsem sodobnim svetom. Ob jasnih nočeh odgrnem gardino in sedem k oknu. In vsa težka skrb, vsa užaljenost in zavist, vsa umazanost vsakdanjega življenja odpade od moje duše kot neznosen železen oklep in osvobojena se pogovarja s šepetajočim mrakom. Šepetajoči mrak mi pripoveduje pravljice iz davno minulih časov, o romantičnih srcih in bledih devojkah. Jaz sanjam v tihem objemu njegovem in vijolice duhte in luna sije izza črnih topolov …

Luna je sijala izza črnih topolov in izprehajali smo se s tihimi, skoro boječimi koraki po samotni cesti, prepreženi z dolgimi sencami. Vsi drugi so ostali zadaj. Jaz in Helena sva čula komaj zdaj pa zdaj glasno besedo tam daleč izza ovinka. Naslanjala se je na mojo roko in moja levica se je igrala z njenimi prstki. To so bili dražestni prstki, beli in prozorni; kadar sem se jih dotaknil s svojimi ustnicami, čutil sem zanje nekaj sočutju podobnega …

Kaj sem govoril, — sam Bog to vedi. Zelo mogoče je, da nisem govoril ničesar. Ali njen glasek, njen topli, tihi glasek se je spajal čudovito s šepetanjem tega krasnega večera, s srebrno mesečino in sencami topolov … Sanjala sva o stvareh, o katerih človek ne sanja ob glasnem dnevu; kdor jih opomni v pametni družbi, opazi pred sabo začudene obraze in velike oči… To so melodije, ki jih posluša srce samo v samotnih nočeh, da ne vidi nepoklicano oko teh otroških smehljajev krog polodprtih ustnic in blaženih solz v sanjajočih očeh …

Zdi se mi, da nisem ljubil pozneje nikdar več. Nikdar več od onih lepih večerov …

Čutil sem toploto njihove davno izginule sreče, kadar je zaduhtel kje v bližini slučajno vonj rdečih ciklamnov… Ležali smo kraj gozda; čaše so bile izpraznjene; spanec je legal na trepalnice. Na moje ne… Od visokih smrek so se plazile sence vedno bliže k nam; učiteljica Makova je pela z mehkim, poltihim glasom pesem o Terezinki in nekje zadaj jo je spremljal debel bas … Helena se je nasmehi j ala ter se ozrla name. Zaželela si je rdečih ciklamnov, — vse polno rdečih ciklamnov, da bi jo zakrili čez in čez, roke in obraz in vse telo, da bi zaspala sladko spanje v njihovem težkem duhu. In jaz sem vstal in sem ji natrgal ciklamnov, vse polno rdečih ciklamnov, da sem ji pokril roke in obraz in vse telo. Dvoje cvetov se je zamotalo v njene zlate laske.

O tisti lepi večeri!…

Sveča gori na nočni mizici poleg postelje in neče se mi zadremati…

III

Vse dolgo popoldne sem presedel v kavarni, nasproti one usodne hiše, zidane v staronemškem slogu. Kadil sem cigarete in gledal na cesto… To je trajalo nekaj dni; naposled se mi je zazdelo dolgočasno in neumno. Prišel sem do prepričanja, da nima to brezposelno pričakovanje nikakega pomena. Okna so ostala tiha in nema; mimo kavarne so prihajali sami neznani obrazi… Spoznal sem, da na ta način ne dosežem ničesar, — niti pogleda ne iz njenih oči in da nisem drugega kot čisto navaden tepec…

Po tem rezultatu svojega razmišljavanja sem ogrnil suknjo, plačal ter odšel iz kavarne… Sonce je stalo v tistem času že precej nizko; okna tretjih nadstropij so se lesketala v vroči svetlobi. Cesta je bila polna ljudi. Delavci so se vračali iz tovarn; sključena telesa, obrazi topi, nezadovoljni, prepre- ženi z globokimi brazdami…

Ko sem stopil v vežo, polastila se me je bojazen … Ona je omožena. Iz tega sledi, — ah, iz tega nikakor ne sledi, da bi ne bilo med nama nikakega razmerja več, da bi bil pretrgal sveti zakonski blagoslov ono skrivno vez, spleteno iz sončnih žarkov. Morda je ostalo tudi na dnu njegovega srca nekaj tihih spominov, lahno spečih, samo polpozablje- nih … In tudi če se ne vzdramijo… Jaz ne zahtevam ničesar, kakor da me poboža po obrazu vonj onih lepih večerov, da me pozdravijo iz njenih oči tiste davno ovenele vijolice. Drugega ničesar. Kaj more biti drugega? …

Portir je stal na stopnicah in jaz sem^dal svojemu obrazu malovažen in kolikor mogoče soliden izraz.

»Ali ne stanuje tukaj neki gospod Guštin?«

»»V drugem nadstropju, dvanajsta vrata.««

»Hvala! … Morda vam je znano, če je v tem trenotku doma ta gospod Guštin?«

»»Ni ga doma.««

»Hvala! … Gospod Guštin je seveda oženjen?«

Začutil sem nekako vročino v svojih licih. Vrh tega se mi je zazdelo, da je bilo moje vprašanje bedasto in neprimerno. Portir je komaj vidno stresel s trepalnicami.

»»Oženjen je.««

»Hvala…«

Stopal sem po stopnicah počasi in neodločno; v prvem nadstropju sem se ozrl; portir je gledal za menoj … Čemu vraga je bilo treba tega vprašanja? …

Vstajalo je v meni tisoč dvomov in bojazni. Ali ni brezmiselno moje upanje? Kakšen je namen tega upanja? … Če je ostal v njenem srcu še tako sladek spomin… ah, tedaj je to vendar samo spomin in nič več. Samo duh vijolic še duhti, samo lunini žarki še sijejo, drugo se je spremenilo. In če seževa z željnimi rokami še tako daleč v preteklost nazaj, — telesa žive v sedanjosti. Spodobne besede in ob slovesu hladen poklon… Vrh tega nosi njen mož cilinder in dolg površnik …

A čemu upanje? Čemu sploh spomini in sanje? Ali se ne spodobi, da posetim znanko iz prejšnjih let? Če se dobro premisli, je bilo celo nedostojno od mene, da nisem storil tega že prej. To je navada pri dobro vzgojenih ljudeh. Vsekakor je jasno, da opravim s tem posetom samo neizogibno dolžnost, katere nikakor ne kaže odlašati…

Pozvonil sem in vsa hladnokrvnost me je minila v tistem hipu. Tenki glas električnega zvonca je odmeval po nadstropju nekako svečano in skrivnostno. Oglasili so se znotraj nagli koraki, duri so zaškripale in z začudenim, skoro boječim obrazom je stala Helena pred menoj, oblečena v svetlosinjo bluzo z belimi čipkami in kratkimi rokavi… Trudil sem se po svojih močeh, da bi spravil na ustna svoboden, vljuden smehljaj, toda lica so mi bila popolnoma trda.

»Oprostite mi, milostiva, da sem tako predrzen … toda pred nekaterimi dnevi…«

Oči so se ji razširile; stopila je korak nazaj s pol pridržanim radostnim nasmehom.

»Ah … pridite vendar bliže … tega bi nikdar ne pričakovala …«

V njenem pogledu, v rdečici njenega obraza, v njenih kretnjah je bilo nekaj mehkega, toplega, razkošnega, — in moje telo je vztrepetalo …


V sobi je mrak; na steni oknu nasproti je zadremal neopazno zadnji žarek; krog naju so se zgrnile tihe sence … Polglasno sva govorila nevažne, vsakdanje stvari; preteklosti se ni dotaknila ona in nisem se je dotaknil jaz; toda čutila sva obadva, kako je objemala najini duši z vedno tesnejšim objemom… Za hip sva umolknila; tisti čas so se zazibale gardine v lahnem vetru; skozi okno je zasijal tenek trak rožnate svetlobe ter vztrepetal v njenih zlatih laseh …

Njene besede so bile tako tihe, pol nezavedne, da je slišala njen glas samo moja duša.

In takrat sem jo pritisnil k sebi; njene oči so bile vlažne in njena ustna so se smehljala…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.